Projekt InoTeZ se letos počasi izteka. Od začetka, leta 2017, se trudimo z vključevanjem informacijsko-komunikacijske tehnologije v izobraževanje. Organizirali smo delavnice, konferenci Lastovke UP 2018 in 2019 in skrbelo nas je, da se stvari pomikajo prepočasi. V tem času smo na novo strukturirali, na začetku projekta zastavljen, portal Odprta UP in testno različico prenesli na produkcijsko različico. Potem pa je prišel »korona čas« in stvari so stekle hitreje kot smo si sploh upali sanjati. Čez noč so se fizične učilnice zaprle in izvajanje pedagoškega procesa se je premaknilo na splet. Na daljavo. Vsi, ki smo to počeli že prej in, ki smo se na vse načine trudili pojasniti, da takšen način študija prinaša številne prednosti (spremenjen način dela s študenti), smo to naredili z lahkoto, ali celo z olajšanjem. Težav niso imeli niti učitelji UP FM, ki so bili že 2017/2018 »vzpodbujeni« za prehod na druge oblike študija (DOŠ) prek spleta, oziroma t. i. eDOŠ. O tem mogoče kdaj drugič.

V teh dveh tednih smo s kolegi (v projektni skupini in tudi širše) delali več kot kdaj koli do sedaj. Žal nismo uspeli zaključiti niti poročila o dogajanju v Tednu odprtega učenja, ko smo padli v izziv prenosa pedagoškega procesa na splet. Prej omenjen portal Odprta UP smo začeli polniti z vsebinami za podporo poučevanju. Izvedli smo številne e-delavnice, testirali različna orodja in pripravili priporočila za delo na daljavo. Vendar o tem tudi kdaj drugič. Tokrat sem želela pisati o nečem drugem.

Prehod na daljavo ne pomeni, da iste načine dela prenesemo na splet. Splet zahteva drugačen način dela. Videokonferenčni sistemi, npr. Arnes VOX, ZOOM, JITSI, Cisco Weebex, BigBlueButton, so vsa odlična orodja za video komunikacijo. Večinoma omogočajo snemanje predavanj (srečanj), deljenje zaslonov, različne vloge udeležencev (prenos teh vlog), skupinsko delo itn. Gre za t.i. sinhroni način komunikacije, kjer morajo biti vsi udeleženci sočasno prisotni v skupnem spletnem prostoru. Podobno kot v klasični učilnici, predavalnici. Delo na daljavo, vsaj po moje, pa prinaša veliko več, saj omogoča in podpira t.i. asinhroni način komunikacije, pri katerem študentje delajo takrat ko jim to najbolj odgovarja, seveda po vnaprej opredeljenih časovnih okvirih. Zaradi tega pravimo, da je študij na daljavo študentu prilagodljiv in prilagojen študij.

Keegan je že leta 1991, v svoji knjigi Foundation of distance education (2nd ed), študij na daljavo opredelil kot študij, kjer (povzeto po Sulčič 2008, 22):

• sta učitelj in učenec prostorsko ločena, vendar prek različnih medijev povezana,

• komunikacija med učiteljem in učencem je dvosmerna,

• učni proces je načrtovan, organiziran, učenec pa v času učenja prejema podporo učitelja (mentorja).

S prenosom študija na splet se razmišljanja učiteljev (vodstva zavodov) pogosto usmerjajo v to, da se poišče način, kako klasično izvedena predavanja posredovati preko spleta. In tako berem, poslušam, da učitelji predavajo po 3, 4 ali celo 5 ur. Študentje so povezani v spletno predavalnico in, ker ne vidimo obraze (študent nima kamere, slaba linija..) se še lažje potuhnejo, ali pa med predavanjem delajo kaj drugega. Vem, da so tudi učitelji, ki svoja predavanja, s pomočjo sodobnih video konferenčnih sistemov, naredijo interaktivna. Ali je prav, da od študentov sedaj, ko jih veliko dela doma, to tudi zahtevamo? Mislim na to, da zahtevamo prisotnost vseh študentov, več ur, naenkrat. Kaj pa dostop do interneta, število računalnikov doma? Ali s tem ne delamo razlik med tistimi, ki imajo in lahko in tistimi, ki tega nimajo in/ali ne morejo. Povečujemo torej t.i. digitalni razkorak.

Nekateri razmišljajo, da bodo predavanja kar posneli in jih študentom posredovali prek različnih kanalov (e-učilnic ali drugih video portalov). Lepo. Študentje bodo torej dobili video gradiva. Nič narobe. Na tem mestu bi želela vprašati, kaj je namen visokošolskega študija?

Če pogledamo razlago študija v slovenskem etimološkem slovarju, bi morali od študenta pričakovati prizadevno, vneto, marljivo, znanstveno delo. Ali to počnemo? Včasih se mi zdi, da v luči večje prehodnosti bolj gledamo na to, da študentu olajšamo pot do cilja? Ponujamo zabavne bližnjice. Ali to res želimo?

Razmislimo raje o tem, da pri načrtovanju izvedbe predmeta razmišljamo o ciljih in dejavnosti študentov, ki jih bodo vodila k predvidenim ciljem, manj pa o tem, koliko časa potrebujemo, da »spredavamo knjigo«, saj študentje tega ne zmorejo samo. Ali res ne zmorejo? Študij je, kot smo ugotovili, naporno in zavzeto delo, ki ga mora opraviti študent in ne učitelj. Zato svetujem, da razmislimo o tem, kako bomo načrtovali delo študentov (kaj, kdaj in kako), da bodo dosegli učne cilje, rezultate, kompetence, kakor koli že izide artikuliramo.

Ko sama načrtujem delo študentov, ki poteka na kombiniran način (saj veste, del na daljavo, preko spleta in del v klasični učilnici), ali povsem prek spleta, na daljavo, razmišljam najprej o učnih izidih, potem o gradivih, ki jih bom zbrala in ponudila študentom v proučevanje, o aktivnostih, ki bodo potekale individualno ali skupinsko ter o kriterijih ocenjevanja. Kaj bodo študentje morali znati, razumeti, razložiti, analizirati, presoditi, ustvariti, prikazati… Šele potem razmišljam, kako bom to izvedla. Ali bom to izvedla klasično ali na daljavo. In ko je govora na daljavo, začnem razmišljati, katero tehnologijo bi bilo smiselno uporabiti; tehnologijo, ki je študentom dostopna (je mogoče že v uporabi, licence in dostop prek različnih naprav), ki podpira način delovanja, ki sem si ga zamislila itn. In ker je ena od značilnosti študija na daljavo tudi prilagodljivost študija (samemu študentu ter njegovim drugim obveznostim, družbenim vlogam), dajem prednost asinhronemu načinu študiju. To pomeni, da izbiram tehnologijo, ki študente povezuje, jim omogoča sodelovanje in komunikacijo na način, da vsak izbere čas, ko njemu odgovarja. Zavedam se, da nimajo vsi študentje enakega bioritma. Nekaterim so bolj ustvarjalni zgodaj zjutraj, drugim pa ustreza poznejši, celo večerni čas. In sedaj, ko se prilagajamo nastali situaciji, je potrebno vedeti še to, da je doma večina družinskih članov, da jih večina dela od doma (na daljavo), zato je razmislek o asinhronem načinu dela toliko bolj na mestu.

Pri delu na daljavo se moramo zavedati, da je ključni dejavnik uspešnega dela, podpora učitelje/mentorja, ki jo imajo študentje v času izvedbe predmeta. Vloga učitelja se tako s prehodom na daljavo spremeni. V času izvedbe predmeta je učitelj spremljanja dela študentov, ugotavlja morebitnih zamudnike in jih spodbudi za pravočasno vključitev, motivira študente pri zaključevanju obveznosti, podaja povratne informacije o opravljenih obveznostih ter ocenjuje delo študentov. Čeprav zahteva priprava in načrtovanje izvedbe predmeta veliko časa, pa je del tega časa potreben tudi pri ponovnih izvedbah, ko je potrebno pregledati gradiva (ali so še aktualna, ali povezave še delujejo…), posodobiti je potrebno navodila za študij, pregledati in posodobiti nastavitve v e-učilnici ipd. Vendar tudi o tem kdaj drugič.

Uspešno delo na daljavo!